Jesensko farno romanje v župniji Žalna

Žalski farani se veselimo mnogih stvari – sodelovanja, srečanj, dela v različnih župnijskih skupinah – v jeseni pa se prav posebej veselimo skupnega romanja. Letošnja tretja sobota v oktobru bi ne mogla biti lepša – s soncem obsijan dan in avtobus poln nasmejanih obrazov.

Prvi postanek smo imeli na Brezjah – v svetoletni baziliki Marije Pomagaj. Po sveti maši in spovedi nas je pot peljala čez Ljubelj na Avstrijsko Koroško, najprej v Vetrinj. Starodavni zidovi cistercijanskega samostana, zgrajenega le nekaj let za stiškim, so nas sprejeli s tihoto, bogato zgodovino in bolečim spominom povojnih dogodkov. O beguncih in begunskem taborišču, ki je nastalo na Vetrinjskem polju, o organiziranosti slovenskih ljudi, ki so v najtežjih razmerah poskrbeli za vrtec, šolo, celo gimnazijo – o njihovem delu, slovenski pridnosti in iznajdljivosti, pa tudi o neizmerni bolečini ob spoznanju, da je bila za mnoge vrnitev v domovino plačana z življenjem, nam je spregovorila poznavalka takratnih in zdajšnjih razmer na dvojezičnem območju, gospa Marija Gruškovnjak. S kleno, odločno in tako lepo slovensko besedo je orisala tudi zgodovino cerkve in samostana.

Pot nas je skozi Celovec in bližnja naselja vodila v Dobrlo vas, kjer nas je sprejel župnik Janez Tratar, letošnji zlatomašnik, ki poln energije skrbi za župnijo. Sprva majhna cerkev je že sredi 12. stoletja postala samostan avguštinskih kanonikov, današnjo podobo pa je samostan dobil leta 1751. Očarala nas je izjemna arhitektura samostanske zgradbe, atrija, križnega hodnika in portala, ki jo dopolnjuje dvanajststopnično stopnišče v cerkvi Marijinega vnebovzetja, ki povezuje ladjo s prezbiterijem in določa mogočnost prostora.

Župnik Tratar skrbi za svoje farane, pa tudi za slovenski jezik, saj v župnišču deluje dvojezični vrtec. Lepo pa je poskrbel tudi za nas! Na farnem dvorišču smo ob pogovoru, hrani, za katero so poskrbeli pridni Žalci in Žalke, in ob harmoniki podoživeli duhovno bogat dan. Hvaležni smo našemu župniku Andreju Šinku, ki naša romanja skrbno pripravi – ob molitvi, spoznavanju bogate slovenske in zamejske preteklosti, pesmi in času, ki smo ga poklonili Bogu in drug drugemu, smo se v domačo faro vrnili pravi romarji upanja in veselja. Z naslednjega našega srečanja se gotovo kmalu oglasimo!

Maja Zajc Kalar