Podružnična cerkev svetega Ožbolta v Lučah

Luče so omenjene v posebni listini že leta 1300, cerkev pa leta 1662 v stiškem urbarju. Valvasor jo omenja med šmarskimi podružnicami. O sami cerkvi ne govori, pove pa nekaj o kraju samem, in sicer v zvezi s turškimi napadi. Lučani so v sušnem času hodili po vodo v neko podzemeljsko votlino. Ko so prišli Turki, so se vsi skrili vanjo, sovražnik pa jih je opazil in vse zadušil z ognjem, razen moža, ki se je skril v gozdu. Od le - tega izhajajo danes prebivalci vasi. (Ti podatki so v knjigi: dr. Stane Mikuž, Umetnostno zgodovinska topografija grosupeljske krajine).

Notranjost cerkve je lepa in preprosta. V središču je sveti Ožbolt, na desni strani je sveti Boštjan, na levi pa apostol sveti Matija. Spodaj na levi strani je slika obiska modrih pri Jezusu v Betlehemu. V sredini se slika Marije Snežne. Na desni strani je upodobitev žgalne daritve, ki jo je prerok Elija predlagal za potrditev, kateri Bog je pravi: On je trdil, da je pravi Jahve, pogani so trdili, da je pravi Baal. Postavili so dva žgalna oltarja. Tisti, ki se bo sam vžgal ob njihovem klicanju Boga, bo pokazal, kdo ima prav. Sam od sebe je ob klicanju zagorel Elijev oltar in tako je bilo potrjeno, da je pravi Bog Jahve.  Pri zakristiji je star relief upodobitve Svetega Duha, na drugi strani pa je kip Marije. Domačini jo povezujejo z Marijo Snežno, ki goduje na isti dan kot sveti Ožbolt. Na ograji kora je slika pastirja Davida, ki igra na harfo.

Sveti Ožbolt, kralj in mučenec - 5. avgust

Sveti Ožbolt je živel v sedmem stoletju. Kristjan je postal, ko je njegov oče padel v vojni. Takrat se je zatekel k menihom na Škotsko. Dal se je poučiti v krščanski veri, prejel sveti krst in bil z vsem srcem predan Bogu. Po zmagi nad sovražniki je osvobodil domovino in postal dober in moder krščanski kralj. Gradil je cerkve, samostane, šole in zavetišča za otroke brez staršev. Bil je zelo čuteč z reveži, zanje skrbel in jih pogosto obdaroval. Ko je bil pri njem na slavnostnem kosilu škof Aidan, je skupina revežev prišla prosit za hrano. Ožbolt jim je z glavne mize odstopil okusno meso, dal razrezati srebrno skledo in podaril vsakemu en kos srebra. Takrat ga je škof Aidan prijel za roko in vzkliknil: »Naj ta roka nikoli ne strohni!«

Kralj Ožbolt je doživel mučeniško smrt v boju s kraljem Pendo, ko je pred njim branil svoje kraljestvo in podložnike, ki so v njem živeli.