Domačini jo zaradi bližine in tudi zgodovinske povezanosti z bližnjo graščino imenujejo cerkev pod Boštanjem. Soseska obsega skoraj polovico župnije. Sem spadajo vasi: večji del Lobčka, Malo in Veliko Mlačevo ter Zagradec. Cerkev je na tem mestu obstajala že leta 1331, kar potrjuje zapis v stiških listinah. Valvasor jo v svoji Slavi omenja kot podružnico pražupnije Šmarje. Strokovnjaki pravijo, da so pri sedanji podobi imeli pomembno vlogo stiški menihi in grofje Blagaj. Poleg njih so s cerkvijo in seveda samo graščino povezani tudi grofje Ursini, Lazarini in morda tudi turjaški grofje. Ta imena potrjujejo grbi v posameznih oltarjih in nagrobnik na desni strani znotraj cerkve.
V glavnem oltarju izstopa kip svetega Martina, katerega občasno prekrijemo z umetniško sliko z istim motivom. Ob njem sta na desni strani sveti Štefan in sveti Benedikt, na levi strani pa svetnika Janez Krstnik in sveti Bernard. V atični vdolbini je slika Kristusovega obrezovanja, levo kipa svete Katarine in sv. Frančiška Asiškega, desno kipa svete Barbare in sv. Antona Padovanskega. Čisto na vrhu oltarja je kip nadangela Mihaela, ki s tehtnico tehta vrednost življenja. Nekateri pravijo: »Nadangel Mihael tehta dobra dela duše, ki se je znašla pred sodbo.«
Zanimivi sta tudi sliki na stenah v prezbiteriju. Na desni strani je upodobljena sveta Notburga, na levi pa sveti Izidor. Oba sta zavetnika kmetov in pričevalca, da Bog nagradi vsakega, ki mu iskreno zaupa in priznava prvo mesto. Z molitvijo ne izgubimo časa, ker po njej Bog blagoslavlja naše delo.
Desni stranski oltar je posvečen svetemu Antonu Padovanskemu. Slika temelji na izročilu, da je Anton bral evangelij o Jezusovem rojstvu in se mu je prikazal Jezus kot otrok. Na tej sliki je prisotna tudi Marija, v ozadju dva angela. Na desni strani je sveti Lenart, zavetnik zapornikov, na levi pa neznani svetnik z detetom Jezusom in palmovo vejico, ki simbolizira mučeništvo. V atiki je slika svete družine, ob njej pa dva neznana svetnika (nimata simbolov). Na vrhu oltarja je upodobljena sveta Trojica, ki krona Marijo.
Levi stranski oltar ima v središču lepo upodobitev svete Ane, ki uči svojo hčerko Marijo brati. V ozadju je tudi Marijin oče Joahim. Na desni je kip svetega Boštjana, na levi pa sveti Rok, zavetnik zoper kužne bolezni. V atični vdolbini je podoba svetega Valentina, na desni in levi strani svetnika brez simbolov. Čisto na vrhu so sveti trije kralji, katerim je zvezda kazala pot do Jezusa, ki se je rodil za vse ljudi.
Na desni strani je v notranjosti cerkve vdolbina, v kateri je upodobljen sveti Ahac, pomočnik v boju zoper Turke, pod njim pa slika poveličanega mučenca svetega Janeza Nepomuka (upodablja ga tudi kip nad vrati, ki iz cerkve vodijo v zakristijo).
Na levi strani je vdolbina, ki daje mesto svetemu Florijanu, zavetniku zoper ogenj, povodnji, druge elementarne nesreče in tudi naše neurejene strasti. Za svojega zavetnika ga imajo gasilci. Pod njim je zanimiva slika svetega Aleša, spokornika.
Na steni, ki je korna ograja, visita dve sliki. Ena upodablja svetega Urha, škofa v Augsburgu. Druga je njej podobna, verjetno je na njej upodobljen avguštinski menih sveti Friderik iz Regensburga.
Prižnica je opremljena s petimi slikami: Jezusa in vsemi štirimi evangelisti, ki so nam v evangelijih posredovali Jezusovo blagovest.
Na zidovih cerkve je štirinajst podob križevega pota s podnapisi, ki povedo, kaj posamezna slika predstavlja. Napisani so v jeziku, ki je bil v rabi v času, ko so slike nastale.
Na koru je tudi pozitiv (miniaturne orgle), ki so bile izdelane konec 17. ali na začetku 18. stoletja. Izdelal jih je orglarski mojster Janez Faller.
Sveti Martin iz Toursa, škof - 11. november
Sveti Martin je bil doma v Panoniji. Kljub poganskemu okolju je spoznal Kristusa in bil vse življenje vzoren kristjan. Po poklicu je bil vojak, a v njem je utripalo čuteče srce do reveževi. Ko je v hudem mrazu srečal prezeblega berača, mu je odstopil polovico svojega plašča. Izročilo pravi, da se mu je ponoči v sanjah prikazal Kristus, ogrnjen v podarjen plašč in se mu zahvalil, ker mu je pomagal, ko je bil v smrtni nevarnosti.
Po izstopu iz vojaške službe je prejel sveti krst in se posvetil duhovnemu delu. Njegova misijonska vnema ga je vodila na ozemlje današnje Francije, kjer je postal škof v mestu Tours. Še naprej je skrbel za reveže, za oznanjevanje, da smo kristjani udje Jezusa Kristusa, kar pomeni spodbudo k medsebojni slogi in čutenju z vsakim človekom. Po njem so se dogajali tudi, ki so kazali na Kristusovo bližino. Zelo se je trudil za medsebojno slogo med duhovniki in kristjani.
Ko so mu pošle moči, je zbolel za mrzlico in 8. novembra 397 odšel h Gospodu.
Obrazec za dohodnino
(word)